ODDAJA - Komentar - zrcalo časa

Objavljeno / 30.06.2026 11:08

Pozdravljeni! Ko sem poslušal govora obeh govornikov na osrednji proslavi dneva državnosti 2026 se mi je v mislih znova obudilo spoznanje, ki sem ga zapisal in razložil že pred mnogimi leti: da Slovenija ni ena, Sloveniji sta dve. To se je pokazalo tudi v obeh govorih. Oba sta bila po vsebini odlična. Predsednica republike in predsednik vlade sta izkušena politika in vesta, o čem govorita in znata svoj pogled tudi ubesediti. Oba sta izpostavila tudi vsem očitno dejstvo, da smo bili pred 35 leti Slovenci enotni kot še nikoli prej in nikoli pozneje. To je dejstvo in tu ni kaj dodati. Tako pač poteka zgodovinski razvoj našega naroda in države. V Prešernovem Krstu beremo kako sta se sovražila in neusmiljeno spopadala Valjhun in Črtomir. V prelomnem 16. stoletju se je razklanost našega naroda izkazala v versko nepopustljivem nasprotju med protestanti in protireformatorji. Trubar in njegovi so nam ustvarili prve knjige v slovenščini, protireformatorska ihta škofa Hrena je te knjige sežigala. Ob koncu 19. stoletja je to vnetljivo nasprotje udarilo na dan v besednih spoprijemih škofa Mahniča in politika in pisatelja Ivana Tavčarja. Sledila so desetletja besednih bojev med klerikalci in liberalci. Ko so v letih druge svetovne vojne gorečneži na obeh straneh prišli do orožja, je sledil oboroženi spopad in krvavi obračun ob koncu vojne. Odkar imamo svojo državo, se z orožjem ne spopadamo več, kulturni boj pa poteka ves čas, nazadnje se je pokazal prav v različnosti obeh govornikov na proslavi in v nekulturnem žvižganju dela publike med govorom predsednice. Skratka: to, da sta Sloveniji dve, je dejstvo, ki ga ne kaže preveč obžalovati. Bolj gre za vprašanje, ali zmoremo kljub tej razdvojenosti komunicirati na kulturen način. Nasprotja med Slovenci trajajo že stoletja in bodo še dolgo. Enotnost iz leta 1991 je bila naš zgodovinski dosežek, ki ne o kmalu dosežen in presežen. Slej ko prej smo obsojeni na sobivanje v različnosti, kakovost tega sobivanja pa je odvisna od nas vseh.

posnetek 2190 KB

Objavljeno / 16.06.2026 07:36

Pozdravljeni! Kaj napisati ob 35. rojstnem dnevu naše države, ne da bi ponavljal kaj od tistega, kar sem morda napisal že ob kateri od prejšnjih obletnic? Eno od razlag pa ponovim zavestno, ker se mi zdi, da je moj izvirni prispevek k pojasnjevanju okoliščin, v katerih je Republika Slovenija nastala. V letu, ko smo jo dobili, se mi je zdelo vse skupaj tako čudežno, da tega nisem mogel pripisati le slovenskim politikom. Saj ne, da bi omalovaževal njihovo vlogo v tej zgodovinski igri, nekateri so jo odigrali več kot odlično, a režiser je bil tudi v tem primeru nad njimi. Kristjani bi rekli, da se je vse skupaj zgodilo z božjo pomočjo, a to zveni precej šablonsko. Nekateri pravijo, da smo imeli srečo. Spet drugi, da so svoje prispevale ugodne mednarodne okoliščine, nastale z zlomom komunizma v letu 1989. Nihče pa ni opazil, da se je rojstvo slovenske države zgodilo le kak dan po kresni noči 1991! Razlaga je torej na dlani: uresničil se nam je sen kresne noči, državo smo dobili kot zaklad, s skrivnostjo močjo praprotnega semena v žepu! No, saj vem, da me ne jemljete resno. Sploh pa ne politiki, ki so itak navajeni vse zasluge pripisati sebi in svoji strankarski kompaniji. Pa poglejmo na vso reč bolj trezno in se vprašajmo, kako ravnamo z zakladom, ki smo ga dobili o kresu 1991? Denimo: je države pri nas preveč ali premalo? Nekateri obžalujejo, da je Republika Slovenija začela že v rosnih letih izgubljati svojo suverenost navzven. Z vstopom v EU in v Nato se je morala tako kot vse druge članice tudi naša država odreči delu svojih pristojnosti. Načelno to ni lepo, ni pa nujno slabo, zlasti izkušnje z EU so zaenkrat prav dobre. Odrekli smo se tudi tolarju, še vedno pa imamo svojo diplomacijo in vojsko. In še marsikaj. Žal je treba ugotoviti, da nekateri še zmeraj razmišljajo po partijsko. Za njih je država še vedno last njihove oziroma vladajoče stranke. To pa je v resnični oziroma »sproščeni« demokraciji nedopustno! Država je od vseh državljanov, vlada, ki jo je na volitvah večina volivcev izvolila, z državo samo upravlja. Kaj pa kresna noč in njena moč? Po aktualnem stanju sodeč, se v naše tekoče zadeve ne meša več. Opreti se bomo morali predvsem na lastno moč.

posnetek 2458 KB

Objavljeno / 02.06.2026 07:36

Pozdravljeni! Ko že vsi in vsepovsod govorijo o zdravju, naj primaknem še nekaj svojih besed o našem ljubem zdravstvu. Pa ne o tem, kar je vsem poznano – se pravi o splošnem nezadovoljstvu s stanjem v zdravstvu, ki ga na različne načine izražajo tako tisti, ki zdravijo, kot tisti, ki se zdravimo. Ne bom začel na tej splošni ravni, izhajam iz svoje osebne izkušnje. Sem pač že v takšnih letih, da nisem več najbolj zdrav. Par tednov nazaj pa sem doživel tak zaplet, da se moral »pod nujno«, urgentno v bolnišnico in tam preživeti cel teden. In o vsem, kar sem doživel v tistih dneh v osrednji slovenski bolnišnici, lahko napišem v glavnem le dobro, zlasti o osebju, ki me je »obravnavalo«, od sester do zdravnice – večinoma prijazni, zavzeti ali vsaj korektni ljudje. Že nekaj let pred tem mojim malim bolnišničnem pasijonu se je pri meni doma oglasil moj znanec, ugledni slovenski zdravnik, gorenjski rojak in dolga leta predstojnik klinike, na kateri sem se to pot zdravil tudi jaz. Zdaj je že v pokoju in lahko malo bolj poskrbi tudi za svoje zdravje – s hčerko sta se v lepem dnevu odpravila na vožnjo s kolesom. Ob njunem postanku smo pod našo lipo malo poklepetali in zdravnik je pogovor zabelil z mislijo, da »je medicina že tako napredovala, da sploh ni več zdravih ljudi«. Hm. Hotel je reči, da nas zdravijo tudi, ko to morda ni nujno potrebno. Na primer: strokovnjaki ugotovijo, da zgornja meja zdravju neškodljivega krvnega pritiska ni več 140, ampak 130. In kar naenkrat dobijo novo množico ljudi, ki jih je treba zdraviti z ustreznimi tabletami. Tako to gre. Zdravstvo je torej po moji osebni izkušnji še kar zdravo. Nezdravo je tam, kjer se povezuje z denarjem in politiko. Poraba javnega denarja v zdravstvu je nepregledna in prevečkrat koruptivna. Tisti, ki so privrženi neoliberalnemu kapitalizmu, porečejo: pa privatizirajmo še zdravstvo! Ti, ki cenimo socialno državo in ostajamo zavezani skupnostni (komunitaristični) paradigmi, pa kličemo: javnega zdravstva ne damo! Zdravstvo mora ostati javno, poraba javnega denarja v njem pa bolj transparentna. Sliši se lepo in enostavno. Kako to doseči, je bolj zapleteno in ne prav verjetno. Kakorkoli že: skrbimo za svoje zdravje! To je slej ko prej ena glavnih dobrot in vrednot.

posnetek 2469 KB

Objavljeno / 19.05.2026 07:36

Pozdravljeni! V teh dneh bo minilo že sto let od smrti pesnika Srečka Kosovela. Umrl je 27. maja 1926 na svojem domu v Tomaju. Vemo tudi, da je bilo letošnje leto razglašeno za Kosovelovo. Upravičeno. Mnoge od njegovih pesmi so ponarodele. Vsi poznamo tisto: Bori, bori, v tihi grozi … Tu pa za ogrevanje preberem še eno manj znanih. Majhen plašč je njen naslov, gre pa takole: Jaz bi hodil v majhnem plašču besed. Ali pod tem naj se skriva topel, svetál svet. Kaj je bogastvo? Kaj je razkošje? Zame je eno: majhen plašč imam in ta plašč ni nobenemu enak. No, Kosovelov plašč iz besed je vresnici izjemno velik. V njem pa se skrivajo tudi drugačne, za marsikatero uho malo čudne pesmi. Ena takih je znameniti Kons 5. Preberimo še tega: Gnoj je zlato in zlato je gnoj. Oboje = 0 0 = ∞ ∞ = 0 A B < 1, 2, 3. Kdor nima duše, ne potrebuje zlata, kdor ima dušo, ne potrebuje gnoja. I, A. Pesnik je umrl nenadno in tako mlad, da knjižne objave svojih pesmi sploh ni dočakal. Prva zbirka je izšla leta 1927. Njegovo obsežno zapuščino pa je urejal njegov prijatelj Anton Ocvirk. In pripravil za objavo tudi tiste »malo čudne« pesmi, a izšle so šele leta 1967, v kultni zbirki Integrali. Pomislite: več kot 40 let je minilo, preden so lahko učinkovale na slovenski pesniški sceni! A ta objava je bila tudi po toliko letih udarna. Spomnim se tudi, kako smo s prijatelji iz študentskih let pod firmo Kluba študentov Poljanske doline pripravili recital pesmi iz Integralov V Žireh, februarja 1977. Bilo je nepozabno. Nekaterim pa »malo čudno«. Verjetno so si mislili: saj so še mladi, jih bo že minilo. Pa nas ni. Nekaj posameznikov iz te ekipe se je tri let pozneje znašlo v prvem uredniškem odboru Žirovskega občasnika. In pod to firmo delujemo še danes. In tu zakličem: Naj živi duh Srečka Kosovela!

posnetek 2647 KB

Objavljeno / 05.05.2026 11:37

Pozdravljeni! Bliža se deveti maj in ko slišimo za ta datum, večina od nas pomisli na dan zmage nad nacizmom in fašizmom ob koncu druge svetovne vojne. Manj pa je takih, ki vemo, da je na isti datum tudi Dan Evrope. Devetega maja 1950 je državnik Robert Schuman (1886-1963), tedanji francoski zunanji minister, objavil deklaracijo, v kateri je predstavil svoje zamisli o organizaciji nadnacionalnega gospodarskega sodelovanja v Evropi. Te zamisli so bile leto pozneje udejanjene v Evropski skupnosti za premog in jeklo, iz te pa sta pozneje izšli Evropska gospodarska skupnost (EGS) in Evropska unija (EU). Tudi ko slišimo ime Robert Schuman, večina pomisli na slovitega nemškega skladatelja. Priimek glasbenika se piše z dvema n na koncu, priimek francoskega državnika pa z enim. Prav bi bilo, da bi se tega gospoda spominjali večkrat, saj je bilo njegovo prizadevanje odločilno za nastanek Evropske unije, kakršno poznamo danes. Šlo je torej za vprašanje, kaj storiti, da v Evropi ne bi bilo več vojn. In odgovor, ki so ga našli Schuman in njegovi sodobniki, je bil uspešen. A ta odgovor velja le znotraj Evropske unije. Danes si na primer težko predstavljamo, da bi ponovno izbruhnila vojna med Nemčijo in Francijo. Imamo pa vojno med Rusijo in Ukrajino, ki sta prav tako evropski državi. Med nekaterimi državami, ki so nastale po razpadu Sovjetske zveze in Jugoslavije, so torej vojne še vedno mogoče. In zdaj je glavno vprašanje, kako zagotoviti mir v Evropi v njeni celoti. Tak mir bi bil gotovo v interesu velike večine Evropejcev. Očitno pa ni v interesu nekaterih voditeljev, ruski predsednik Putin si miru očitno ne želi. Da je Evropa razdeljena in sprta, je tudi v interesu ZDA in Kitajske. V interesu večine Evropejcev pa je, kot rečeno, da bi se v našo Unijo in njen mirovni projekt vključile tudi tiste evropske države, ki v njej še niso. Evropska unija je kljub njenim pomanjkljivostim vredna vse podpore, morali bi jo bolj ceniti, tako kot cenimo vsak svojo državo. Evropska unija ni neka tuja tvorba, je naša, od nas vseh. Naj torej ob nacionalnih še naprej plapola tudi zastava Evropske unije.

posnetek 2601 KB