ODDAJA - Komentar - zrcalo časa

Objavljeno / 03.02.2026 10:43

Prešernova vera Pozdravljeni! Zadnjič sem bil povabljen na srečanje naših gospodarstvenikov in drugih dobronamernih ljudi, ki so pripravljeni narediti kaj dobrega za skupnost, v kateri živijo. V uvodnem nagovoru je gostitelj, dr. Aleš Ugovšek, direktor družbe M Sora Žiri, ki je naslednji dan prejel priznanje Mladi manager 2025, navedel besede iz molitve svetega Frančiška Asiškega. In ta je prosil Boga: Daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje. Lepo. Na vse tisto, kar počno nekateri mogočniki tega sveta in njihove združbe, res ne moremo vplivati, na marsikaj pa lahko, zlasti v svojem lokalnem okolju in vsak po svojih močeh. Jaz pa se zdajle spomnim še enega drugega Frančiška, rojenega 3. decembra 1800, na dan, ko goduje sveti Frančišek Ksaverij. Spomnim na Franceta Prešerna, pred bližnjim praznikom, ki se imenuje po njem. In navedem tisto slavno štirivrstičnico, v kateri je povzel svojo vero. Takole gre: Kar je, beži; al beg ni Bog? ki vodi vekomaj v ne-bo, kar je, kar b'lo je in kar bo. Lepo, mar ne! Ti Frančiški so res od sile! In na te Prešernove verze se spomnim, ko bežim sam pred seboj ali kar tako, pred vsem, kar ne bo, a bi bilo lahko. In ko se neštetokrat ozrem v nebo, kadar je na njem vse polno zvezd. In zvezdno se počutim, ko prebiram o novih spoznanjih astrofizike, ki me silno zanimajo in jim skušam slediti, čeprav jih, priznam, komaj kaj razumem. Saj morda veste, na kaj mislim: prapok, prostor–čas, črne luknje, gravitacijski valovi … Fascinantna spoznanja, ob njih pa občutje, kako veliko, hladno in strašno je to neizmerno Vesolje! In hkrati upanje, da je v tem strahu in spoštovanja polnem veličastvu kljub vsemu Bitje, ki ga preveva in poduhovlja, da ni le Natura, ampak da je hkrati tudi Bog. Bog daj! Buh dej.

posnetek 2534 KB

Objavljeno / 20.01.2026 08:47

Slišali smo nov komentar. Zrcalo času bo tudi tokrat nastavil Miha Naglič

posnetek 2820 KB

Objavljeno / 13.01.2026 09:18

Mir ljudem na zemlji Pozdravljeni! Najprej obudim en nedavni spomin. Stojim na enem od vrhov, ki obdajajo širno ozemlje nekdanjega loškega gospostva freisinških škofov. Praznični čas je, iztekajo se zadnji dnevi leta 2025. Vreme je nebeško lepo. Vzdušje vzvišeno, kraju in času primerno. Človeku, ki tu stoji, se zazdi, da temu svetu vlada mir. Potem pa se zave, da temu ni tako. V dolinah in ravninah pod temi gorenjskimi in primorskimi vrhovi se dogajajo zgodbe, ki so vseh vrst. Kakor je zapisal Tolstoj na začetku Ane Karenine: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje«. In to bi lahko zatrdili za vse družbe, ki jih tvorimo ljudje in za ljudi kot posameznike. Še sreča je, da je večina ljudi in večina njihovih družin srečnih, zlasti v tem prazničnem času. A v teh naših dolinah in ravninah so tudi zdaj posamezniki in družine, ki so nesrečni in vsak je nesrečen po svoje. Astronavtom, ki gledajo na Zemljo z vesoljske postaje Mir, se zdi naš planet v svoji nebeški modrini prizorišče vesoljnega miru, a tako je le na videz. Širom po planetu divjajo vojne, požari, poplave, potresi, veliko je družin, ki so lačne, otrok in žensk, ki trpijo, posiljene in pretepene. V prazničnih dneh smo bili priča pravi poplavi dobrih želja: da bi bili zdravi in srečni in veseli, da bi bil mir in vse dobro. A dobro vemo, da bo zdaj, ko so prazniki mimo, spet vse po starem. K sreči bo večina še kar srečna, vsak nesrečnik pa bo nesrečen po svoje. Lahko sploh kaj storimo, da ne bi bilo tako? V globalu bolj malo, vsak od nas pa vendarle lahko kaj primakne, v mislih, besedah in dejanjih. Jaz pa zdajle le besedujem, zato brž neham in raje še kaj naredim. Najprej grem skidat sneg, ki pada na dan Svetih treh kraljev, potem pa še kaj napišem … Miha Naglič

posnetek 2559 KB