Komentar - zrcalo časa
Objavljeno / 03.02.2026 10:43 Prešernova vera Pozdravljeni! Zadnjič sem bil povabljen na srečanje naših gospodarstvenikov in drugih dobronamernih ljudi, ki so pripravljeni narediti kaj dobrega za skupnost, v kateri živijo. V uvodnem nagovoru je gostitelj, dr. Aleš Ugovšek, direktor družbe M Sora Žiri, ki je naslednji dan prejel priznanje Mladi manager 2025, navedel besede iz molitve svetega Frančiška Asiškega. In ta je prosil Boga: Daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje. Lepo. Na vse tisto, kar počno nekateri mogočniki tega sveta in njihove združbe, res ne moremo vplivati, na marsikaj pa lahko, zlasti v svojem lokalnem okolju in vsak po svojih močeh. Jaz pa se zdajle spomnim še enega drugega Frančiška, rojenega 3. decembra 1800, na dan, ko goduje sveti Frančišek Ksaverij. Spomnim na Franceta Prešerna, pred bližnjim praznikom, ki se imenuje po njem. In navedem tisto slavno štirivrstičnico, v kateri je povzel svojo vero. Takole gre: Kar je, beži; al beg ni Bog? ki vodi vekomaj v ne-bo, kar je, kar b'lo je in kar bo. Lepo, mar ne! Ti Frančiški so res od sile! In na te Prešernove verze se spomnim, ko bežim sam pred seboj ali kar tako, pred vsem, kar ne bo, a bi bilo lahko. In ko se neštetokrat ozrem v nebo, kadar je na njem vse polno zvezd. In zvezdno se počutim, ko prebiram o novih spoznanjih astrofizike, ki me silno zanimajo in jim skušam slediti, čeprav jih, priznam, komaj kaj razumem. Saj morda veste, na kaj mislim: prapok, prostor–čas, črne luknje, gravitacijski valovi … Fascinantna spoznanja, ob njih pa občutje, kako veliko, hladno in strašno je to neizmerno Vesolje! In hkrati upanje, da je v tem strahu in spoštovanja polnem veličastvu kljub vsemu Bitje, ki ga preveva in poduhovlja, da ni le Natura, ampak da je hkrati tudi Bog. Bog daj! Buh dej.
posnetek 2534 KB
