Komentar - zrcalo časa
Objavljeno / 17.03.2026 10:36 Gremo volit Pozdravljeni! Bliža se volilni dan, v nedeljo gremo na volitve. V tem zvočnem zapisu ne smem in tudi nočem agitirati za katerokoli od strank. Lahko pa se ozrem na nekatere posebnosti slovenskih volitev. Ko smo šli spomladi 1990 na »prve svobodne volitve« po drugi svetovni vojni, smo izvolili predvsem troje: kapitalizem, demokracijo in osamosvojitev Slovenije. Glasovali smo – čeprav se mnogi tega niti zavedali niso – za zasebno lastnino, politično svobodo in pravno državo, ki oboje varuje. Zasebna lastnina omogoča podjetniško svobodo, politična svoboda pa se uveljavlja v parlamentarni demokraciji, za katero naj bi že sir Winston Churchill izjavil, da je polna slabosti, a boljše žal ne poznamo. Zanjo je značilno, da ima vsak človek, tudi ženska, en glas. En človek, en glas. S tem glasom gre na volitve, kjer množica teh glasov izvoli, kar izvoli. Ta izbira ni nujno najboljša od vseh možnih izbir, je pa sveta. Brez svobode izbire ni demokracije. Drugače je bilo v t. i. ljudski demokraciji. Partija, ki jo je nadzirala, se je zavedala njenih slabosti in ni ničesar prepuščala naključjem svobodne izbire. Partija je že vnaprej vedela, kdo med kandidati je najboljši in ta je bil potem tudi izvoljen. Najboljši je bil seveda po njenih merilih, mnogi pa so tako »izvoljeno« oblast doživljali kot vsiljeno. Čar svobodnih volitev pa je v tem, da nas njihov izid dostikrat preseneti. Volivci, kot rečeno, ne volijo »po pameti«, ampak po svoje. Če bi imeli volilno pravico samo moški, bi bilo morda mogoče volilni izid vsaj nekoliko tudi racionalno predvidevati. Ker pa volijo tudi ženske, postane vsa reč precej emocionalna. Najlepši dokaz za to so izvolitve Milana Kučana. Na že omenjenih prelomnih skupščinskih volitvah 1990 je dobil večino Demos, dr. Jože Pučnik, njegov predsednik, pa je hkrati kandidiral za predsednika republike. Pa ni bil izvoljen. Premagal ga je Milan Kučan, ki je bil še tik pred tem predsednik slovenskih komunistov. Po tistem je zmagal še dvakrat in s še večjo večino, na predsedniških volitvah v letih 1992 in 1997. To je fenomen, ki se izmika racionalni razlagi. Kučana namreč niso volili le »ta rdeči«, volile so ga tudi ženice, ki so šle na volitve od nedeljske maše. Zakaj? Ker je »tako fajn«, ker ga že poznamo, ker ima »lepe in velike pa odprte oči«, Pučnik pa naj bi imel drobne, priprte, nepredvidljive ... No, tako je bilo. Zdaj je drugače. Oči kandidatov ne igrajo več tako velike vloge, zdaj gre za to, kakšni so v očeh volivcev. Predvsem pa gre za to, da gremo volit v čim večjem številu. Sicer pa bo tako, kot je zmeraj bilo: izvolili si bomo oblast, kakršno si zaslužimo. Znana bo v nedeljo, 22. marca 2026, pozno zvečer. Miha Naglič
posnetek 3188 KB
