Komentar - zrcalo časa
Objavljeno / 07.04.2026 09:52 Pozdravljeni! Velikonočni prazniki so za nami, velikonočni čas pa še traja. Zato nekaj misli o tem krščanskem prazniku, ki velja za največjega. Velikonočna skrivnost je tako velika, da jo vsako leto znova in vsak po svoje obhajamo. Skrivnost smrti, ki je hkrati vstajenje v novo življenje, dojemamo zelo različno. Najbolj čutno in nazorno jo doživljamo v naravi, ki v naših krajih vsako zimo »umre«, spomladi pa dobesedno od mrtvih vstane. Najbolj duhovno pa fenomen velike noči zadeva vsakogar, ki veruje, da ga po smrti čaka še večno življenje. Obeta ga od mrtvih vstali Kristus. »Če pa Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in tudi vaša vera prazna«, je v Prvem pismu Korinčanom zapisal apostol Pavel (1 Kor 15,14). Hkrati so med nami taki, ki verjamejo, da »pomeni« velikonočna šunka Kristusovo telo, korenine hrena prav tiste žeblje, s katerimi so ga pribili na križ, klobase so vrvi, s katerimi so ga zvezali na Oljski gori, pirhi so kaplje krvi, ki so pritekle iz njegovih ran, rumena pogača je trnova krona, pomaranča pa goba, ki so jo namočili s kisom in jo ponudili žejnemu; jerbas, v katerega vse to položijo, spominja na božji grob, prt, s katerim ga pokrijejo, pa na tančice, v katere so ovili Kristusovo mrtvo telo. Tako verjamejo in nato vse to še použijejo. Blagor jim! Tako sem razmišljal že pred leti v eni svojih velikonočnih meditacij. Pavlove besede me vedno znova vznemirijo, navdajo s strahom in spoštovanjem hkrati. Po eni strani blagrujem tiste, ki velikonočno skrivnost doživljajo na ravni šunke in pirhov in jih pri tem ne razjedajo nobeni dvomi. Hkrati se zavedam, da je prava preizkušnja na Pavlovi in Avguštinovi višini, da je res močna le vera tistih, ki verujejo, da je Kristus res vstal, čeprav je to za zdravo kmečko pamet nesmiselno, brezumno, preprosto nemogoče. In vendar: Credo quia absurdum. Verujem, ker je na videz nesmiselno. Tako imenovani ateisti si domišljajo, da se jih ta skrivnost sploh ne tiče. Da je po smrti nič. A temu se že jezik upira. Če rečem »je nič«, to pomeni, da vseeno nekaj je, četudi je nič. Kdor pa trdi, da »po smrti ni nič«, trdi, da torej nekaj je … Kakorkoli že: enkrat se mora s to skrivnostjo soočiti vsak od nas. Če ne prej, pa na dan svoje smrti. Ki gotovo pride. Miha Naglič
posnetek 2845 KB
