ODDAJA - Komentar - zrcalo časa

Objavljeno / 21.04.2026 11:35

Pozdravljeni! Spet sta pred nami dva prav prijazna praznika: dan upora proti okupatorju in praznik dela. Prvomajske počitnice so lahko prav lepe. Preživljamo jih pa zelo različno: kmetje slej ko prej sadijo krompir, marsikdo se poda na tuje, na morje ali vsaj na izlet po domačih krajih, večina se ima lepo doma. Tudi kresove še kurimo in v nekdanjih delavskih krajih se v prvomajskem jutru zasliši budnica pihalnega orkestra, ki se po ulicah prevaža na odprtem kamionu. Po drugi strani sta praznika, ki omogočata te prijetne počitnice, nekako izpraznjena. Dan upora proti okupatorju in praznik dela naj bi v nas obujala dve veliki vrednoti: upor in delo. Upornost in delavnost sta sicer še vedno cenjeni lastnosti, vendar v povsem drugačnem smislu kot nekoč. Kdo pa se danes sploh še upira na oborožen način? Samostojnost smo si pridobili z oboroženim uporom v letih 1941 in 1991, zdaj na kaj takega še mislimo ne več. Zdaj je čas pohlevnosti in »kooperativnosti«. Kaj pa delo, mu še gresta čast in oblast? Oblasti niso delavci nikoli nikjer imeli, v komunističnih režimih je šlo bolj za oblast partijskih veljakov, ki so vladali »v imenu« t. i. delavskega razreda. Pač pa imajo marsikje na tem svetu množice delavcev slej ko prej svojo čast. Tistih par proletarcev, kolikor jih je še ostalo v starih železarskih, tekstilnih, čevljarskih in drugih »delovno intenzivnih« tovarnah, se prav nič ne upira; veseli so, da imajo sploh še kaj dela. Pri nas stavkajo tisti, ki so od nekdaj veljali za gospodo: zdravniki, sodniki, učitelji … Pa še ti ne manifestirajo v čast svojemu delu, ampak bolj za to, da bi jim to več prineslo. Za denar torej gre, ne za čast! Še nedavno je bilo težišče v rokah, zdaj je v glavi. Nekoč je bila vrlina zgrabiti za orožje, zdaj šteje znanje in še bolj iznajdljivost. Včasih smo povzdigovali roke, ki so vihtele kladivo in srp, zdaj so bolj donosni prsti, ki na računalniško tipkovnico prenašajo ukaze in zamisli iz glave. Upornost je zamenjala iznajdljivost, namesto fizičnega se je uveljavilo intelektualno delo. Pa ne gre za to, da bi upornost in garaško delavnost dajali v nič, le dejstva so taka. Spremenile so se pojavne oblike, bistvo ostaja isto. Upornost kot značajska lastnost in delavnost kot življenjska drža pa bi morali biti tudi v prihodnje med našimi najvišjimi vrednotami. Mar ne?

posnetek 2771 KB

Objavljeno / 07.04.2026 09:52

Pozdravljeni! Velikonočni prazniki so za nami, velikonočni čas pa še traja. Zato nekaj misli o tem krščanskem prazniku, ki velja za največjega. Velikonočna skrivnost je tako velika, da jo vsako leto znova in vsak po svoje obhajamo. Skrivnost smrti, ki je hkrati vstajenje v novo življenje, dojemamo zelo različno. Najbolj čutno in nazorno jo doživljamo v naravi, ki v naših krajih vsako zimo »umre«, spomladi pa dobesedno od mrtvih vstane. Najbolj duhovno pa fenomen velike noči zadeva vsakogar, ki veruje, da ga po smrti čaka še večno življenje. Obeta ga od mrtvih vstali Kristus. »Če pa Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in tudi vaša vera prazna«, je v Prvem pismu Korinčanom zapisal apostol Pavel (1 Kor 15,14). Hkrati so med nami taki, ki verjamejo, da »pomeni« velikonočna šunka Kristusovo telo, korenine hrena prav tiste žeblje, s katerimi so ga pribili na križ, klobase so vrvi, s katerimi so ga zvezali na Oljski gori, pirhi so kaplje krvi, ki so pritekle iz njegovih ran, rumena pogača je trnova krona, pomaranča pa goba, ki so jo namočili s kisom in jo ponudili žejnemu; jerbas, v katerega vse to položijo, spominja na božji grob, prt, s katerim ga pokrijejo, pa na tančice, v katere so ovili Kristusovo mrtvo telo. Tako verjamejo in nato vse to še použijejo. Blagor jim! Tako sem razmišljal že pred leti v eni svojih velikonočnih meditacij. Pavlove besede me vedno znova vznemirijo, navdajo s strahom in spoštovanjem hkrati. Po eni strani blagrujem tiste, ki velikonočno skrivnost doživljajo na ravni šunke in pirhov in jih pri tem ne razjedajo nobeni dvomi. Hkrati se zavedam, da je prava preizkušnja na Pavlovi in Avguštinovi višini, da je res močna le vera tistih, ki verujejo, da je Kristus res vstal, čeprav je to za zdravo kmečko pamet nesmiselno, brezumno, preprosto nemogoče. In vendar: Credo quia absurdum. Verujem, ker je na videz nesmiselno. Tako imenovani ateisti si domišljajo, da se jih ta skrivnost sploh ne tiče. Da je po smrti nič. A temu se že jezik upira. Če rečem »je nič«, to pomeni, da vseeno nekaj je, četudi je nič. Kdor pa trdi, da »po smrti ni nič«, trdi, da torej nekaj je … Kakorkoli že: enkrat se mora s to skrivnostjo soočiti vsak od nas. Če ne prej, pa na dan svoje smrti. Ki gotovo pride. Miha Naglič

posnetek 2845 KB

Objavljeno / 17.03.2026 10:36

Gremo volit Pozdravljeni! Bliža se volilni dan, v nedeljo gremo na volitve. V tem zvočnem zapisu ne smem in tudi nočem agitirati za katerokoli od strank. Lahko pa se ozrem na nekatere posebnosti slovenskih volitev. Ko smo šli spomladi 1990 na »prve svobodne volitve« po drugi svetovni vojni, smo izvolili predvsem troje: kapitalizem, demokracijo in osamosvojitev Slovenije. Glasovali smo – čeprav se mnogi tega niti zavedali niso – za zasebno lastnino, politično svobodo in pravno državo, ki oboje varuje. Zasebna lastnina omogoča podjetniško svobodo, politična svoboda pa se uveljavlja v parlamentarni demokraciji, za katero naj bi že sir Winston Churchill izjavil, da je polna slabosti, a boljše žal ne poznamo. Zanjo je značilno, da ima vsak človek, tudi ženska, en glas. En človek, en glas. S tem glasom gre na volitve, kjer množica teh glasov izvoli, kar izvoli. Ta izbira ni nujno najboljša od vseh možnih izbir, je pa sveta. Brez svobode izbire ni demokracije. Drugače je bilo v t. i. ljudski demokraciji. Partija, ki jo je nadzirala, se je zavedala njenih slabosti in ni ničesar prepuščala naključjem svobodne izbire. Partija je že vnaprej vedela, kdo med kandidati je najboljši in ta je bil potem tudi izvoljen. Najboljši je bil seveda po njenih merilih, mnogi pa so tako »izvoljeno« oblast doživljali kot vsiljeno. Čar svobodnih volitev pa je v tem, da nas njihov izid dostikrat preseneti. Volivci, kot rečeno, ne volijo »po pameti«, ampak po svoje. Če bi imeli volilno pravico samo moški, bi bilo morda mogoče volilni izid vsaj nekoliko tudi racionalno predvidevati. Ker pa volijo tudi ženske, postane vsa reč precej emocionalna. Najlepši dokaz za to so izvolitve Milana Kučana. Na že omenjenih prelomnih skupščinskih volitvah 1990 je dobil večino Demos, dr. Jože Pučnik, njegov predsednik, pa je hkrati kandidiral za predsednika republike. Pa ni bil izvoljen. Premagal ga je Milan Kučan, ki je bil še tik pred tem predsednik slovenskih komunistov. Po tistem je zmagal še dvakrat in s še večjo večino, na predsedniških volitvah v letih 1992 in 1997. To je fenomen, ki se izmika racionalni razlagi. Kučana namreč niso volili le »ta rdeči«, volile so ga tudi ženice, ki so šle na volitve od nedeljske maše. Zakaj? Ker je »tako fajn«, ker ga že poznamo, ker ima »lepe in velike pa odprte oči«, Pučnik pa naj bi imel drobne, priprte, nepredvidljive ... No, tako je bilo. Zdaj je drugače. Oči kandidatov ne igrajo več tako velike vloge, zdaj gre za to, kakšni so v očeh volivcev. Predvsem pa gre za to, da gremo volit v čim večjem številu. Sicer pa bo tako, kot je zmeraj bilo: izvolili si bomo oblast, kakršno si zaslužimo. Znana bo v nedeljo, 22. marca 2026, pozno zvečer. Miha Naglič

posnetek 3188 KB

Objavljeno / 03.03.2026 10:54

K(d)aj pa dan moža? Pozdravljeni! Leto je naokoli in spet je pred nami preljubi osmi marec, dan žena. Spominjam se, kako je bilo na ta dan v letih, ko je bil socializem še trdno v sedlu. Takrat je bila v službah, ki niso bile preveč stroge (in takih je bila večina), navada, da se je šlo že pred koncem »šihta« s sodelavkami v kako oštarijo, malo popit in se poveselit. Pa je rado naneslo, da so imele nekatere tovarišice, potem ko so ga malo srknile, kar velike težave. Vedle so se kakor pustne šeme, čeprav je bil le dan žena in še zdaleč ne tudi pustni torek. Ne pretiravam, sam sem doživel nekaj takih prizorov … No, v letih, ko smo se iz socializma vrnili v kapitalizem, se je tudi dan žena zresnil. Postal je priložnost, da moški izkažejo bolj zmerno, cenejšo, a lepo in primerno pozornost do svojih mater, žena, deklet, ljubic, sodelavk. S kako rožico ali tudi s povabilom na kozarček, pri čemer je malo verjetno, da bi se ta sprevrgel v kaj več, spremenila se je namreč tudi prometna kultura. Tako je torej z moško pozornostjo do žensk. Kaj pa obratno, kaj pa moški? Nič nimam proti dnevu žena, a zdi se mi, da ga je čas že nekoliko presegel, vsaj v t. i. razvitem svetu. Zdaj je že stoletje in več od leta 1910, ko je Klara Zetkin na mednarodni konferenci socialističnih žensk izrekla pobudo za poseben dan, ki bi bil posvečen vsem ženskam v njihovem boju za ekonomsko, politično in socialno enakopravnost. Takrat vsega tega res še niso imele. Zdaj pa večino od tega imajo in opozoriti kaže tudi na dejstvo, da postaja v našem svetu moški morda bolj ogroženo bitje kot ženska. »Kaj!?«, zakričijo ta hude feministke. Kako si upaš trditi kaj takega? Pa je res. Sodobnega moškega naj bi ogrožalo zlasti dvoje: vse večja feminizacija družbe zaradi odsotnosti očeta v vzgoji otrok in hkrati z njo vse večje upadanje moške plodnosti zaradi uživanja s kemijo prežete hrane. O teh domnevah je mogoče razpravljati, a težko jih je povsem ovreči. Kaj pa, če je moški na svetovnem Zahodu in Severu danes res bolj ogroženo bitje kot ženska? Bi bil v tem primeru morda res že čas tudi za svetovni dan moža, ob katerem bi vsako leto znova opozarjali na ta problem? Ja? Miha Naglič

posnetek 2432 KB

Objavljeno / 17.02.2026 10:46

Pozdravljeni! Danes je pustni torek, jutri bo pepelnična sreda. Po pustu pride post. V zadnjih dveh tednih, je bilo pri nas vsega v preobilju. V dneh ob slovenskem kulturnem prazniku se je zvrstila nepregledna vrsta različnih prireditev, v kateri smo bili deležni pravega hiperdoziranja s kulturo. Teden dni po kulturnem pa so nas doleteli še pustni prazniki. O pustu je že po tradiciji dovoljeno – in celo spodobi se – kaj več pojesti in popiti in se vsaj malo poveseliti. Toda: použiti toliko dobrega naenkrat je res preveč! Še dobro, da po pustu pride post, čas, ko se zahteva biti zmeren in zdržen, ne le pri hrani in pijači, tudi v drugih rečeh. In ne toliko zato, ker tako uči krščanska vera in zahteva Cerkev, temveč predvsem zato, ker je zmerno tudi zdravo. Sicer pa je danes tako, da so postali zdravniki v svojih postnih zahtevah hujši od duhovnikov. Namerijo ti povišan holesterol in že ti je prepovedano vse, »kar je v mesnici naprodaj« (razen plave ribe), da o jedeh, zabeljenih z živalsko maščobo, niti ne govorimo. Ste že kdaj slišali za duhovnika, ki bi svojemu grešnemu faranu po spovedi v pokoro naročil, naj celo leto je samo jabolka, solato, malo olivnega olja in sardele? Saj bi mu, dušnemu pastirju, očitali, da je brezdušnik! Podobno je pri vinu. Jezus in njegovi apostoli so nam z zadnjo večerjo dali svetal in večen zgled, da ga je treba, posebno če je v zraku kaj svečanega, tudi kakšen glaž popiti. Če bi sledili našim zdravstvenim in protialkoholnim dušebrižnikom, bi ga lahko popili komaj toliko, kolikor ga duhovnik pri maši, iti po maši še malo v gostilno je pa že vprašljivo. Legendarni slovenski psihiater in velik izganjalec pijanskega hudiča pa bi nam nemara priporočil, naj namesto vsega tega raje tečemo, planinarimo, beremo … Naj posluša tega ali onega, se mora na koncu odločiti vsak sam, po svoji vesti. Danes, na pustni torek, pa se spodobi, da še malo grešimo. A bodimo previdni: danes je namreč polega pusta tudi sveti mlaj! Hudo!

posnetek 2311 KB